04 Jan
Ta blog zapis je nadaljevanje bloga – Zakaj naši možgani želijo, da smo anksiozni?, zato vas še pred branjem tega bloga povabim, da najprej preberete prvi del (tukaj).
Tole ponovno ni tipičen blog prispevek. Je pa vsekakor prispevek z bogatimi informacijami, ki vam lahko spremenijo način razmišljanja in razumevanja. Ne le da lahko, prepričana sem, da vam ga bodo.
Informacije v tem blogu so pravzaprav povzetek podkasta “Feel better live more”, katerega gost je bil švedski psihiater dr. Anders Hansen. Pogovor z njim vodi dr. Rangan Chatterjee, prav tako zdravnik in ustvarjalec omenjenega podkasta.
Vsebina njune epizode se mi je zdela tako pomembna, da sem se odločila, da pripravim blog zapis, v katerem bom povzela nekaj pomembnih stvari, o katerih govorita. Omenjeno podkast epizodo lahko poslušate TUKAJ.
Pred vami je drugi del bloga, ki bazira na omenjenem podkast pogovoru..
Naši možgani niso prilagojeni na življenje v modernem svetu
Svet in tehnologija se v primerjavi z našimi možgani razvija in prilagaja veliko hitreje. Po besedah dr. Hansa Andersa naj bi bili danes še vedno prilagojeni na življenje, ko smo bili še lovci in nabiralci. To nam danes bolj škoduje kot koristi.
Danes namreč živimo v svetu t.i. superstimulusov, kot dr. Anders poimenuje npr. sladkarije, pametne telefone in tablice. V času lovcev in nabiralcev je naše prehranjevanje izgledalo bistveno drugače. Takrat živeči ljudje so jedli, ko je bila hrana na voljo. Takrat so pojedli vse. Ker včasih ni bilo obilja so bili primorani pojesti vse, kar so imeli, sicer bi lahko umrli od lakote.
Danes naši možgani preprosto ne razumejo, da imamo v vsakem trenutku v kuhinji hladilnik, da imamo skoraj vsak dan odprte trgovine, kjer lahko pridemo do hrane skoraj kadarkoli želimo. Zato recimo, ko smo v trgovini z bonboni ali v čokoladnici, naši možgani mislijo, da smo zadeli “jack pot” in nam rečejo “Waauuu, pojej vse naenkrat, to je to, preživetje!” Možgani nimajo pojma, da danes nismo več v savani in ne stojimo pred enim samim bogatim sadnim drevesom. Zato je na nas, da se tem suprestimulusom upremo. Kar pa je še zdaleč od enostavnega, kajne? Podobna zgodba se ponovi s pametnimi telefoni, urami in tablicami. A o tem več nekoliko kasneje.
Dr. Anders poudarja, da je lahko pravzaprav velika napaka, za vsako ceno slediti svojim instinktom, da bi bili srečni. Dobro je bilo, da smo jim sledili, ko nismo živeli v modernem svetu. Takrat nam je to omogočalo preživetje.Če jim sledimo danes, nas bo to osrečilo le kratkoročno. Dolgoročno pa zagotovo ne. Zato morda vprašanje oz. vzgib “poslušaj, kar ti pravi tvoje telo” ni vedno tako zelo na mestu. Oziroma se moramo to naučiti početi na bolj prefinjen način. Zagotovo je dobro poslušati svoje telo, vendar je poslušati telo drugače kot poslušati možgane.
Če vemo in če je dokazano, da je telesna aktivnost izjemno pomembna za naše celostno zdravje, zakaj nam to potem telesna aktivnost ni naravna?
Zaradi dejstev iz preteklosti. In sicer:
- Skoraj vedno v zgodovini so ljudje umirali od lakote, zato želimo danes pojest vsako kalorijo, ki jo najdemo (čeprav je ne potrebujemo!).
- Koliko energije imamo v telesu, je odvisno od tega, koliko je porabimo. Če se premikamo in telovadimo, porabljamo energijo, zato naši možgani veliko raje vidijo, da sedimo na kavču. Ves čas nas prigovarjajo “Ne zapravljaj dagocene energije!”
Dr. Anders izpostavi vprašanje – imam preveč kilogramov (torej višek energije), zakaj še vedno želim biti na kavču?
Zato, ker v zgodovini človeštva praktično nismo poznali povišane telesne teže (ali pa je bilo to izjemno redko). Nasprotno, grozilo nam je stradanje. Ravno zato je v našem telesu tako veliko mehanizmov, ki se upirajo stradanju. Ti mehanizmi vztrajajo tudi, če imamo preveliko telesno težo. To je razlog, zakaj ni tako enostavno izgubiti odvečnih kilogramov. V resnici potrebujemo ogromno volje in upiranja našim možganom.
Ljudje vedno iščemo bližnice. Leni smo po naravi. Kaj pa zdaj? Naj se s tem kar sprijaznimo? Ali lahko kaj naredimo v zvezi s tem?
Dr. Anders pravi, da lahko. S tem se verjetno strinjamo tudi tisti, ki se kljub temu zavedanju trudimo ohranjati aktivnost. Ob čemer je seveda pomembno poskrbeti tudi za pravšnjo mero počitka.
Kaj lahko torej naredimo zoper našo lenobno naravo? Izoblikovati je treba majhne navade. Začnemo lahko na primer s tem, da gremo peš v trgovino ali službo, da dvigalo zamenjamo s stopnicami ipd. Manjša kot je navada, manj se bomo morali pogajati sami s seboj (oz. s svojimi možgani). Naš notranji pogajalski del je namreč izjemno močan, verjetno vam je to kristalno jasno.
Pomembno je tudi, da prenehamo s samoobtoževanjem. Vedno nam ne bo uspelo, niti z majhnimi navadami. Bodimo prizanesljivi in se namesto samoobtoževanja spodbujajmo.
Zavedajmo se, da se moramo v modernem svetu dobesedno boriti z zelo močnimi silami oziroma superstimulusi, ki jih naši predniki niso poznali. Poleg tega, da se borimo že s svojim notranjim pogajalskim delom. Dejstvo je, da je super živeti v svetu, ki je poln blaginje. Nihče si ne bi želel živeti v savani. Za to smo lahko hvaležni. Dandanes še vedno nimajo vsi te možnosti. A po drugi strani je dobro, da ohranimo zavedanje, da tak svet, če se mu preveč prepuščamo v smislu svojih “instinktov”, za nas dolgoročno ni ok.
Da se lažje upremo prekomernim dozam sladkarij ali prekomerni uporabi pametnih naprav, si lahko postavimo tudi nekaj pravil. Dr. Anders recimo predlaga, da ne kupujemo preveč sladkarij. Če jih nimamo doma, jih ne moremo pojest. Podobna logika velja za telefon. Če vemo, da nam ta krade fokus med delom, ga ob delu pač pustimo v drugem prostoru. Brez goljufanja!
Še ena reč, ki vas bo po vsej verjetnosti šokirala. Ali veste, zakaj tako radi večkrat na dan pogledamo na socialna omrežja? Ker naši možgani to nagrajujejo. Ja, prav ste prebrali. Vendar kako? Kako je to možno? Enostavno. Dr. Anders pravi da naši možgani ljubijo negotove izide (ang. Brain loves maybe!) Zakaj?
Večina stvari v naravi je negotovih. Pojavijo se ali pa se ne. Ne vemo na primer, ali bo sadje zrelo na nekem drevesu, preden ne splezamo nanj. Ne vemo, ali bo ribolov uspešen. Moramo poskusiti. Včasih smo za svoj poskus nagrajeni, včasih ne.
Zato igramo igre na srečo. Zato postajamo zasvojeni. Zato gremo po objavi neke fotografije večkrat pogledat nazaj na socialno omrežje, ali smo dobili kaj všečkov. Dopaminski sistem nam zato ohranja fokus na nekaj, kar bi lahko dobili, ampak ne vemo z gotovostjo, ali to bomo dobili. Zato je najbolj cenjena stvar v modernem svetu pozornost. In ne denar.
Socialna omrežja niso slaba sama po sebi. Tam lahko najdemo tudi ogromno kvalitetnih vsebin. Vendar je pomembno, da čas, preživet na socialnih omrežjih zavestno omejimo. Ker so preprosto preveč privlačna, potrebujemo še toliko bolj trdne meje.
Prekomerna uporaba socialnih omrežij je še posebej škodljiva za deklice med 12 in 13 letom in dečke med 14 in 15 letom. Predvideva se, da zaradi pubertete. To je namreč čas, v katerem si najstniki želijo pripadati skupini (gradijo identiteto). V časih brez socialnih omrežij, so se najstniki primerjali samo s tistimi, ki so jih poznali v svojem okolju. To je bilo veliko manj ljudi, kot danes. Danes se zaradi socialnih omrežij lahko primerjajo s celim svetom! Vedno bo nekje nekdo, ki bo boljši od njih – zato nenehno dobivajo signale, da niso dovolj. In zato se – logično – počutijo slabo! To velja tudi za vse nas ostale – nenajstnike.
V eksperimentu, ki ga omenja dr. Anders so ugotovili, da nam pametni telefoni kradejo pozornost in fokus že samo, če jih imamo pri sebi v žepih medtem, ko počnemo kaj drugega. Telefon namreč daje toliko stimulacije, da moramo ves čas razmišlati “ne bom pogledal na telefon”. Eksperiment je bil opravljen na študentih, ki so reševali teste za fokus in spomin. Polovica študentov je med tem pri sebi imela telefon v žepu, polovica ga je pustila pred učilnico. Tisti, ki so bili brez telefonov, so dosegli boljše rezultate, četudi ostali, ki so imeli telefone, nanje niso niti pogledali.
Zdaj pa razmislite o svoji pametni uri, ki krasi vaše zapestje. Mislim, da mi ni treba posebej pojasnjevati, zakaj bi morali biti telefoni v šolah v času pouka prepovedani.
V modernem svetu smo postali bolj dojemljivi za depresivnost ravno zaradi tega, ker so varovalni dejavniki okrnjeni zaradi moderne tehnologije. Varovalni dejavniki so med drugim: kvaliteten in dovolj dolg spanec, gibanje, druženje z ljudmi v živo v resničnem življenju. Ko preživimo tako veliko časa na telefonih, ne spimo dovolj, se ne gibljemo dovolj in se ne srečujemo dovolj v resničnem življenju. Vse to prispeva k temu, da kot družba padamo v še večjo depresivnost.
Ne gre toliko za to, kaj počnemo med uporabo pametnih telefonov/tablic/ur. Gre za to, česa ne počnemo (pa bi lahko), med tem, ko čas preživljamo za napravami. In potem tolikokrat slišimo izgovor – nimam časa! Morda je čas, da se malo “izklopimo”, in bomo imeli več časa?
Na tej točki se resno sprašujem – kdaj bomo obrnili krmilo v drugo smer? Kdaj si bomo nehali uničevati življenja – duševno in telesno zdravje? Ali bomo preprosto počakali, da se bodo naši možgani navadili na moderen stvet? Če se sploh kdaj bodo?
Če vas je branje tega bloga spodbudilo k razmisleku, vam v branje priporočam še knjigo dr. Hansa Andersa – Ko možgani bluzijo, kjer o vsem tem zapiše več šokantnih in po eni strani tudi pomirjujočih podatkov, velikokrat podkrepljenih z raziskavami.
Upam si, čeprav malo naivno, verjeti, da več ljudi, kot bo ozavestilo te pomembne vsebine, prej bomo začeli krmilo premikati v smer fokusa na dolgoročno dobro počutje in ne na instant rešitve.
Poslušajte podkast Ogledalo
-
1 oktobra, 2023
