17 Nov
Tole ni tipičen blog prispevek. Je pa vsekakor prispevek z bogatimi informacijami, ki vam lahko spremenijo način razmišljanja in razumevanja. Ne le da lahko, prepričana sem, da vam ga bodo.
Informacije v tem blogu so pravzaprav povzetek podkasta “Feel better live more”, katerega gost je bil švedski psihiater dr. Anders Hansen. Pogovor z njim vodi dr. Rangan Chatterjee, prav tako zdravnik in ustvarjalec omenjenega podkasta.
Vsebina njune epizode se mi je zdela tako pomembna, da sem se odločila, da pripravim blog zapis, v katerem bom povzela nekaj pomembnih stvari, o katerih govorita. Omenjeno podkast epizodo lahko poslušate TUKAJ.
Ker je v podkast epizodi toliko pomembnih informacij, sem se odločila, da blog ločim na dva dela. Želim si, da ne dobite preveč informacij naenkrat, ker bi zares bilo škoda, da bi šle mimo vas. Pred vami je torej prvi del bloga.
Panični napad je znak, da naši možgani delujejo normalno
Dr. Anders Hansen pravi, da je panični napad pogosto znak, da naši možgani delujejo normalno. Če namreč pogledamo evolucijo, naši možgani delujejo tako, da se ves čas odzivajo na morebitne alarme. Tako se odzovejo na tisoče lažnih alarmov, da ne bi zgrešili tistega, zaradi katerega bi lahko mi izgubili življenje.
Zakaj se jim to splača? Zato, ker če v daljavi npr. opazimo leva, bomo z bežanjem pred njim izgubili 200 kalorij in preživeli, če pravočasno zbežimo. Če na leva ne bi reagirali in nas možgani ne bi pognali v beg, bi izgubili 2000 kalorij, ki jih bi dobil lev za kosilo. Izgubili bi tudi svoje življenje. Torej se v vsakem primeru splača zbežati. Tudi če se zmotimo in se kasneje izkaže, da tam ni bil lev, pač pa nekaj povsem nenevarnega.
Večina paničnih napadov, ki jih danes doživljamo, so lažni alarmi, ki kažejo na normalno delovanje možganov. Torej z nami ni nič narobe, nismo uničeni ali pokvarjeni. Je pa res, da zaradi tega trpimo, a obstaja način, da se naučimo s tem živeti in to obvladovati.
Kaj je funkcija paničnega napada danes? Ni je. A če pogledamo v preteklost, v našo evolucijo, je bil panični napad takrat nekaj izjemno uporabnega. Nekaj, kar nam je zares reševalo življenje. Možgani pa se do danes novemu načinu življenja še niso uspeli prilagoditi.
Zakaj nimamo vsi enako pogostih paničnih napadov? Zakaj nekateri ljudje zaradi njih trpijo, drugi pa se z njimi morda srečajo le nekajkrat v življenju?
Predstavljamo si, da ima vsak od nas v sebi detektor dima. Občutljivost tega detektorja je odvisna od naših izkušenj. Če na primer odraščamo v okolju, kjer je veliko nevarnosti in negotovost, kjer ni nikogar, ki bi za nas poskrbel, kjer so prisotne travme v družini ipd… potem naši možgani mislijo, da živimo v zelo nevarnem svetu. Občutljivost detektorja dima se v tem primeru zelo poveča. Ne iz razloga, ker smo “pokvarjeni”, ampak zato, ker nam možgani pomagajo preživeti. Zagotovo je frustrirajoče in obremenjujoče, če je naš detektor dima preobčutljiv, a njegova primarna funkcija je vedno ta, da nam reši življenje. Če deluje, je to dobro. Občutljivost pa je nekaj, s čimer se lahko ukvarjamo in se jo naučimo prilagoditi.
Naši možgani želijo, da nas je strah zato, ker želijo, da preživimo! Ne zato, ker se jim zdi zabavno, da nam nagajajo.
Vloga vseh občutkov je, da nas spodbujajo k nekemu vedenju. Občutki so kratkoročni. Minejo. V osnovi nosijo motivacijsko funkcijo. Primer: če smo lačni, nam občutek lakote pove, da moramo poiskat hrano. Občutek lakote nas motivira k delajnju – potešitvi lakote.
Vloga anksioznosti je, da nas motivira, da se izognemo nevarnosti. Dr. Anders opozarja, da je anksioznost lahko izjemno močna, zato je ne bodo pregnali zgolj s pozitivnim mišljenjem. Če trpimo za anksioznostjo, poudarja, je nujno da poiščemo strokovno pomoč, saj ni nobenega smisla, da trpimo, ker nam tega ni treba.
Na vprašanje, kako si lahko še pomagamo, dr. Anders predlaga več možnosti. Od strokovne pomoči, podporne terapije z zdravili (ki je včasih nujna, a ne vedno), do učenja razumevanja delovanja možganov, dihanja, pisanja, telesne aktivnosti …
Če tukaj dodam še svoj komentar. Zagotovo se mi zdi čedalje bolj pomembno, da k psihološkim stiskam, kot je na primer anksioznost, pristopamo kar se da celostno. To je po mojem mnenju tudi veliko učinkovitejše, kot če se poslužujemo zgolj ene same možnosti za rešitev.
Pomembna se mi je zdela še razlaga dr. Andersa, zakaj pravilno zavestno dihanje na telo vpliva tako pomirjujoče. Avtonomni živčni sistem je v našem telesu sestavljen iz dveh delov. Simpatičnega, ki se vzburi ob dražljaju (stresu) in parasimpatičnega, ki je tisti, ki telo pomirja. Dihanje vpliva na ta dva sistema tako, da ob vdihu aktivira simpatični sistem, ob izdihu pa parasimpatičnega. To lahko izkoristimo. Kako? Tako, da smo pozorni na to, da je izdih daljši od vdiha. Tako namreč spreminjamo signale za možgane, ki telesu sporoča, da se pomirja.
Dr. Anders še pojasni, da pomaga tudi pisanje ali bolj globji razmislek. Da ne ostanemo le pri tem, da rečemo, da se počutimo slabo, ampak da poskušamo to čim bolj natančno razložiti. Pri čemer se lahko na primer poglobimo v konkretne občutke v telesu. O njih pišemo, govorimo ali razmišljamo – jih opazujemo z distance in se ob tem ne trudimo, da bi karkoli spreminjali.
Tudi telesna aktivnost znižuje anksioznost. Tek (ne v smislu pretiravanja) je recimo še en način, ki lahko pomaga. A ne vsem. Vsak naj zase najde aktivnost, ki mu ustreza. Možgani ob ustvarjanju čustev in občutkov jemljejo tudi signale iz telesa. Ravno zato je izjemno pomembno, v kakšnem stanju je naše telo.
A kaj, ko so, kot pravi dr. Anders naši možgani tudi v tem primeru še vedno evolucijsko bolj adaptirani na čas, ko smo bili še lovci in nabiralci in ne na moderen svet, v katerem živimo danes. Več o tem, zakaj smo po naravi leni, zakaj se težko upremo superstimulusom (kot je nezdrava hrana, tehnologija …), zakaj težko izgubimo kilograme, zakaj tako težko ohranjamo fokus in zakaj bi morali biti telefoni v šoli prepovedani ter še o čem, izveste v drugem delu tega bloga. Kmalu …
Poslušajte podkast Ogledalo
-
1 oktobra, 2023
