22 Jun
Vako leto aktualen zapis, ki sem ga sicer nekaj let nazaj, na koncu šolskega leta (2018/19) prebrala na Facebooku, me je spodbudil, da napišem nekaj vrstic o šolskih ocenah.
V objavi je pisalo: “Šolske ocene so samo številke, za katerimi se marsikaj skriva. V ponedeljek objemite svoje otroke, ne glede na zapisano v spričevalu. Niso pomembne! Če mi ne verjamete, prestopite prag otroške onkologije.” (avtorica zapisa: Suzana Vodnjov).
Strinjam se, da šolske ocene niso najpomembnejša stvar na svetu. Čeprav človek ob vsakem koncu šolskega leta dobi občutek da so. Predvsem takrat, ko so storiji in objave polni slik spričeval, običajno staršev, ki so ponosni na svoje otroke. Ob tem se sicer sprašujem, koliko staršev vpraša otroke, kako se ob tem, ko starši objavijo njihova spričevala, počutijo. Ali si tega otroci zares želijo?
Vrnimo se k ocenam. Preden sem sama spoznala, da ocene niso ne tako pomembne, kot mislimo in, da niso odraz realnega znanja, je minilo precej časa.
Bila sem odličnjakinja ...
Bila sem odličnjakinja. Vseh 8 let osnovne šole. Na zaključni valeti s kupom priznanj, ki se jih danes sploh več ne spomnim. Lahko rečem, da sem ena tistih srečnic, ki se v osnovni šoli niso pretirano naprezale z učenjem. Odvisno od predmeta, a na splošno mi je šlo dobro.
Zaradi dobrih ocen sem brez težav prišla na želeno gimnazijo, ki pa je v celoti nisem opravila z odliko. Za odličen uspeh sem se zaradi točk, ki sem jih potrebovala za vpis na fakulteto, potrudila le v tretjem in četrtem letniku. Noben drug cilj me ni gnal v tej smeri, čeprav sem morda za koga bila “piflarka”.
V očeh drugih sem bila vedno “pridna” in to je bilo zelo pomembno mojim staršem, ki so bili brez dvoma ponosni name. Razumljivo. Čeprav sem si včasih iskreno želela, da bi jim bilo poleg mojih dosežkov v šoli, enako pomembno še kaj drugega. A hkrati sem razumela, da so mi kljub temu želeli najboljše. Iz njihovega vidika je takrat bila izobrazba še kako pomembna.
Čeprav takrat še ni bilo socialnih omrežij, priznam, da mi nikoli ni zares godilo poslušati hvaljenja staršev z mojimi šolskimi uspehi. V resnici sem se takrat počutila, kot da je zares vredno le to. Pogrešala sem več pogovora o občutkih, več razumevanja, ko je bilo težko in ko je kdaj spodletelo. Da se razumemo, hvaljenje in pohvala nista eno in isto.
Danes zavestno razumem, da starši vsega tega niso počeli nalašč in da so bili zares ponosni name. Zato jim tudi ničesar ne zamerim. Vem, da bi ravnali drugače, če bi takrat to znali. S tem zapisom želim le vzpodbuditi razmislek, da so ocene zgolj številke, ki vam prav nič ne povedo o tem, kako uspešno se bo vaš ali katerikoli drug otrok spoprijemal z življenjem, ko odraste. Verjamem pa, da si za svoje otroke najbolj od vsega želite, da bo zadovoljen in po svoje uspešen v življenju, kajne?
Preblisk med študijem ...
Med študijem mi je posvetila tista “lučka” v glavi z idejo o tem, da ocene niso odraz realnega znanja.
Vedno bolj sem začela razmišljati o tem in bolj, kot sem razmišljala, bolj jasno mi je bilo, kako zelo to drži. Nemogoče je, da bi ocene bile odraz realnega znanja, ker je realno znanje po mojem mnenju izredno težko, ali celo nemogoče ocenjevati.
Zato šolske ocene ne odražajo tega, koliko kdo v resnici zna. Pustimo ob strani dejstvo, da naš šolski sistem še zdaleč ni to, kar bi lahko ali bolje, to, kar bi moral biti. Predvsem menim, da mu manjka vsebin, ki bi učile o življenju.
Ko si v procesu šolanja, si kot v “balončku”, ki poči skoraj takoj, ko stopiš na trg dela in se soočiš z realnostjo.
Ocene deloma odražajo zgolj trud, ki ga nekdo vloži v delo, pa še to vedno ne drži povsem. Spomnite se samo kakšnega testa ali izpita na faksu, ko ste mislili, da ste zares dobro pripravljeni, potem pa niste imeli pojma.
Bistvo tega sporočila je ...
S tem zapisom vas želim predvsem spodbuditi, da bodite kot starši pozorni tudi na druge stvari. Ocene ne določajo vrednosti vašega otroka. Odlične ocene niso garancija, da bo vaš otrok zrasel v uspešno osebo. Niti niso garancija, da bo vaš otrok zadovoljen z življenjem.
Ko sem delala kot svetovalna delavka na gimnaziji, sem opazila ogromno stisk tistih dijakov in dijakinj, ki so stremeli k “popolnim” ocenam, ker niso želeli razočarati svojih staršev. Žal je danes tega vse več in več. Znanje žal izgublja svojo pravo vrednost. Zato je dobro, da se zavedamo tega:
Odlične ocene niso predpostavka za to, da bo vaš otrok uspešno krmaril skozi življenje. Odlične ocene niso napoved, da bo otrok uspešno obvladoval svoja čustva. Še najmanj pa odlične ocene odražajo to, kar vaš otrok v resnici zna.
Žal stremenje k popolnosti kasneje v življenju prinese nemalo duševnih stisk in težav. Vse to se odraža tudi v medosebnih odnosih in znižuje zadovoljstvo z življenjem. Perfekcionizem je dvorezni meč, ki lahko v nas zareže globoke rane, če ga “nepravilno uporabljamo”. Težko je opisati, kakšno stisko včasih doživljajo klienti, ki se spopadajo z izzivi nefunkcionalnega perfekcionizma.
Zato naj bo ta zapis opomnik vsem nam, da vlagamo v gradnjo odnosa. Učimo otroke empatije in izražanja ter regulacije čustev. Urimo jih v komunikaciji in v jasnem izražanju potreb. Pomagajmo jim presegati strahove in spodbujajmo jih, da najdejo rešitev, ko naletijo na oviro. Povejmo jim, da jih imamo radi. Naučimo jih, da je pomembno, da gradijo zdrav in ljubeč odnos do sebe.
Ampak ... kako?
Kako vsega tega učimo otroke? Preprosto. Tako, da ste jim vzgled, kar pomeni, da najprej vse to naučite sebe. Delajte na osebnostni rasti. Razvijajte se. Berite knjige s tega področja, udeležite se kakšne delavnice, predavanja. Danes je na spletu na voljo tudi veliko spletnih programov (tudi brezplačnih), ki vam pri tem pomagajo.
Svoje znanje z vami z veseljem delim tudi sama – dobrodošli k poslušanju podkast epizod podkasta Ogledalo, ali k udeležbi na kakšnem spletnem tečaju, kjer boste poglobili znanje o sebi, odnosih in še čem. Več informacij o spletnih tečajih, ki so trenutno na voljo, dobite TUKAJ.
V šoli smo sicer dobili ogromno znanja o različnih predmetih. Bore malo pa o tem, kako učinkovito komunicirati. Tako z drugimi kot s samim seboj.
Ko pogledam nazaj, vidim, kolikokrat sem se nesmiselno “sekirala” zaradi ocen. Koliko energije je šlo v nič. Čeprav je bila to po eni strani tudi prisila “točkovnega sistema”, ki se mi osebno zdi precej zgrešen. Bojim se, da bomo posledice tega čutili vsi. Zdi se, da je vedno manj poudarka na medsebojnem povezovanju ter širini znanja in vedno več na individualnosti ter tekmovanju – kdo bo koga. Priznam, da me to zares žalosti.
Zapomnite si. Z lepimi ocenami sveta ne bomo naredili lepšega. Z dobrimi, podpornimi, sočutnimi in zadovoljujočimi odnosi pa nam bo to zagotovo uspelo.
Tudi jaz sem nekdo, ki je kljub svojemu odličnemu uspehu, vsem priznanjem in dosežkom razvil omejujoča prepričanja in strahove. Kar je povsem človeško in normalno. Ne glede na ocene. Da ne bo pomote, ponosna sem na svoje šolske dosežke. Želim le povedati, da sem poleg njih tekom odraščanja pogrešala še marsikaj, kar bi, če vprašate mene že po defaultu moralo biti zraven. Tako v šolskem kurikulumu, kot v družini.
Pogrešala sem bolj kakovostne odnose. Pogrešala sem jasno komunikacijo. Pogrešala sem to, da bi me kdo namesto tega, kako je bilo v šoli, večkrat vprašal, kako se v resnici počutim in kaj se dogaja v meni. Na splošno sem pogrešala več pogovora okoli teh stvari, ki dajejo življenju smisel.
Ste se kdaj vprašali, ali to pogreša tudi vaš otrok? Ali morda pogreša kaj drugega? Zares slišite svojega otroka, ko vam razlaga njemu pomembne stvari? Ga slišite, ko v sebi doživlja občutke strahu, osamljenosti, frustracije … ?
To je samo nekaj vprašanj za razmislek. In še enkrat. Ocene niso in nikoli ne bodo odraz realnega znanja. In ne, ocene mnogokrat niso tako pomembne, kot mislimo.
Comment(01)