Kje poiskati dobrega psihoterapevta in katero vrsto psihoterapije izbrati?

Psihološke ali psihoterapevtske pomoči ne iščemo le v kriznih situacijah, ampak tudi takrat, ko želimo osebnostno rasti, se osvoboditi vzorcev in navad, za katere vemo, da nam ne koristijo. V obeh primerih, ko potrebujemo pomoč strokovnjaka, se nam običajno porajata dve ključni vprašanji: kje poiskati dobrega psihoterapevta in katero vrsto psihoterapije izbrati. 

“Ugotovil/-a sem, da potrebujem/želim pomoč. Kaj zdaj?”

V poplavi številnih možnosti se je zares težko znajti. Več izbire ne pomeni lažje izbire. Nasprotno. Večja kot je izbira, težje se odločimo in več je možnosti, da naletimo na neprijetno izkušnjo. Nemalokrat se žal dogaja, da oseba, ki je v akutni stiski prehitro zaupa prvemu, ki ji prekriža pot, s čimer sicer ni prav nič narobe, če je ta prvi nekdo, ki je dober v svojem terapevtskem delu – ne le v marketingu.

Za osebe v akutni stiski je značilno, da so pod vplivom močnih čustev. Ko smo pod vplivom močnih čustev, višji deli možganov, ki so odgovorni za razmišljanje in presojanje, slabše delujejo, kar nas sili k temu, da iščemo najhitrejše možne rešitve, da bi omilili neprijetna čustva in psihično bolečino. 

Ko se z željo ali potrebo po psihološki ali psihoterapevtski podpori spogledujemo nekaj časa, se tudi lažje osredotočimo na raziskovanje. V obeh primerih je ključno, da preverimo kompetence. Bodite pozorni na primerno izobrazbo in delovne izkušnje. Terapevt mora biti transparenten glede teh podatkov, saj ima klient pravico vedeti, h kakšnemu strokovnjaku gre. 

“Kje poiskati dobrega terapevta?”

Da bi lahko sploh odgovorili na to vprašanje, se moramo še pred tem vprašati: Kdo sploh je dober terapevt? 

Na to vprašanje zagotovo ni enega pravilnega odgovora. Spodnje komponente sem oblikovala na podlagi lastnega znanja in prepričanj, ki jih imam o tem, kaj je zame dober psiholog in/ali psihoterapevt.

Prva pomembna komponenta, ki se mi zdi skupna vsem terapevtom, ne glede na vrsto psihoterapije – dober in predvsem VAREN ter empatičen ODNOS.

Odnos je bistvo vsakega terapevtskega dela, ne glede na to ali gre za psihološko ali psihoterapevtsko, ali druge vrste obravnavo. Odnos je pravzaprav v tem kontekstu dela ključen. To pomeni, da je lahko terapevt najbolje možno izobražen in pozna vrhunske tehnike dela, a če ne zmore in ne zna vzpostaviti varnega odnosa, je vso strokovno znanje praktično neuporabno. 

TRANSPARENTNOST. Dober terapevt ne bo skrival informacij glede svoje izobrazbe in izkušenj. Ne bo uporabljal zavajajočega marketinga v smislu hitrih, ali celo škodljivih rešitev. Ni ga terapevta na svetu, ki bi točno vedel, kaj je za vas najboljša možna rešitev in kaj je za vas najboljša možna pot do te rešitve. Če terapevt reče, da je prepričan, da ve, kaj točno potrebujete, bi to bil zame eden izmed znakov za alarm. Temu rečemo zloraba moči, ki je škodljiva. 

ODPRTOST namesto ozkoglednosti. Dober psihoterapevt je zame nekdo, ki zmore videti širše kljub svoji specializiranosti za neko psihoterapevtsko smer. Psihoterapija je živa in se še vedno razvija, nadgrajuje, pri čemer se opira na stare, dobro postavljene temelje in hkrati išče nove načine, kako učinkovito pomagati ljudem. Zdi se mi, da ozkoglednost in pretirana zagledanost zgolj v eno perspektivo, ne prispevata k rasti in profesionalnemu razvoju.

ODGOVORNOST. Delno sem to nagovorila že v komponenti transparentnosti, odgovornost pa zame vključuje še spoštovanje etičnih in moralnih kodeksov, strokovnost in usposobljenost ter zagotavljanje varnosti. Pomeni tudi jasno komunikacijo in spoštovanje dogovorov ter zavedanje, da je potrebno z osebnimi podatki klientov ravnati še posebej skrbno. Odgovoren terapevt se zaveda svojih omejitev in meja. Če presodi, da sam nima zadostnega in ustreznega znanja, s katerim bi pomagal klientu, ga bo napotil k ustreznejšemu strokovnjaku. V odgovornost sodi tudi zavedanje, da terapevtski poklic zahteva nenehna izobraževanja in izpopolnjevanja.

SPOŠTLJIVA RADOVEDNOST. To je izraz, ki sem ga usvojila tekom študija sistemske družinske psihoterapije in mi je zares blizu. Čeprav radovednost kot taka ni ravno opevana, v tem kontekstu zagotovo ni mišljena negativno. Nasprotno. Spoštljiva radovednost omogoča raziskovanje misli, občutkov in vedenja z odprtostjo, brez obsojanja in predpostavk. Na ta način terapevt postavlja vprašanja in posluša z namenom, da bi resnično razumel klientovo perspektivo. Ob tem pa spoštuje njegovo avtonomijo in dostojanstvo. Spoštljiva radovednost je v tem kontekstu eden izmed ključev za vzpostavljanje varnega terapevtskega prostora, kjer se klienti počutijo razumljeni in hkrati kompetentni ter sposobni sprejemanja lastnih odločitev.

SAMOREFLEKSIJA. Ne smemo pozabiti, da smo vsi najprej ljudje, krvavi pod kožo. Tudi psihologi in psihoterapevti se srečujemo s stresom, življenjskimi preizkušnjami, težkimi neprijetnimi čustvi, konflikti, nefunkcionalnimi odnosi itd. Zato je za nas še toliko bolj nujno, da poglobljeno preučujemo sebe, analiziramo svoje misli, občutke, vedenje in izkušnje. To nam omogoča, da se lažje razumemo in da hkrati spoznamo, kje so naše priložnosti za osebni in profesionalni razvoj. Kot koristno za vsakega terapevta ocenjujem tudi osebno izkušnjo psihoterapije, ki nam omogoča, da tudi mi pridobimo uvide, ki nam dajo širino. Pod samorefleksijo bi uvrstila še supervizijo, kjer izkušenejši terapevti spremljajo terapevtovo delo in ga po potrebi usmerjajo, kar izboljšuje kvaliteto terapevtskega procesa. 

Tako kot je samorefleksija ključna sestavina terapevtskega procesa, ker pomaga klientom doseči osebno rast in spremembe, se mi zdi ključna tudi za terapevta samega.

To je verjetno le nekaj komponent, ki jih sama trenutno dojemam kot zelo pomembne in k njim kot psihologinja tudi stremim. Zagotovo bom čez nekaj let, ko bom nabrala še več izkušenj in znanja, dodala še kakšno komponento. 

Kje torej poiskati dobrega psihoterapevta?

Pogost odgovor je: “na spletu”. Velikokrat ga lahko najdemo tudi preko priporočil. Zagotovo pa to v današnjem času, v poplavi vsega kar imamo na voljo, ni lahka naloga. Zato vam priporočam, da se v prvi vrsti predvsem informirate. Če ste v dvomih, vprašajte. Vi ste tisti, ki se odločate o tem, komu boste zaupali in dovolili, da je del vaše poti.

Lahko se zgodi tudi, da boste našli dobrega terapevta, a se z njim kljub vsemu ne boste mogli povezati, ali pa vam ne bo všeč njegov način dela. Tu vidim redko prednost tega, da imamo na voljo veliko izbire. Zato iščite in raziskujte naprej.

“Kaj pa vrste psihoterapij? Toliko jih je, da se ne znajdem.”

To vprašanje je morda še bolj kompleksno od prejšnjega. Smeri psihoterapij je zares veliko. Ene smeri so dokazano bolj učinkovite kot druge, tudi to drži. A kot sem poudarila že prej, lahko je nekdo najbol teoretično izboražen psihoterapevt, a če ne bos znal vzpostaviti odnosa … ne bo delovala prav nobena naučena tehnika. Odnos je vedno temelj.

V tem prispevku ne bom opredeljevala različnih psihoterapevtskih smeri, ker želim, da najprej razumete “osnove”. Če sem iskrena, vam na to vprašanje niti ne znam enoznačno odgovoriti, ker je faktorjev, ki odločajo o izbiri primerne vrste psihoterapije, več. 

Zato še enkrat poudarjam, da je pomembna odgovornost psihoterapevta in/ali psihologa ravno ta, da strokovno presodi, ali je njegov način dela primeren za vašo težavo. Če ni ali če terapevt presodi, da bi vam lahko veliko bolje pomagal nekdo drug, vas bo odgovoren terapevt napotil drugam. To ne pomeni, da so vaše težave nerešljive, pač pa da za vas obstajajo boljše rešitve. Sama vedno, ko se poslužim te rešitve poudarim, da to počnem zato, ker mi je za klienta mar in ker si res želim, da dobi ustrezno pomoč. 

 

Morda še napotek, ki se ga je dobro držati – izogibajte se tistih, ki ponujajo hitre rešitve, ki se slišijo predobro, da bi bile resnične – ponavadi vas bodo te rešitve tudi veliko stale. Prav tako bi se sama izogibala tudi nekoga, ki mi ponuja “trajne ali popolne rešitve” – v smislu “za vedno se znebite tesnobe”. Ne le, da se mi zdi tako oglaševanje sporno, pač pa je tudi škodljivo! Neprijetnih čustev se nam ni treba znebiti, ker prinašajo pomembna sporočila in jih doživljamo z razlogom. Samo naučiti se moramo živeti in upravljati z njimi tako, da nam ne povzročajo škode.

Upam, da sem vam skozi ta prispevek uspela vsaj malo približati to, da na kompleksna vprašanja ni enoznačnih odgovorov. Hkrati upam, da ste ob branju dobili nekoliko širšo sliko, ki vas spodbuja k razmisleku o tem, kako pomembno je biti informiran in pazljiv, sploh ko gre za tako občutljivo področje, kot je duševno zdravje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja