09 Jan
Začetek leta je pogosto privlačen za razmišljanje o vsem, kar si želimo v letu, ki je pred nami. Verjetno vam je izraz novoletne zaobljube znan. Kolikokrat ste si že kaj obljubili, potem pa … pozabili?
Imate prste obeh rok dovolj? Zakaj novoletne zaobljube pozabimo? Ker ostanejo zgolj to. Zaobljube. Obvisijo nekje v zraku. Ker so samo trenuten navdih zanje ni prostora v našem dolgoročnem spominu.
Že nekaj dni po novem letu življene steče po prej znanih tirih. V vsakodnevnem hitenju, obdani s številnimi informacijami preprosto pozabimo na zaobljube.
Bolj, kot se od njih oddaljimo, manj pomembne se nam zdijo.
Je bolje, če novoletne zaobljube zapišemo?
Je. A to še vseeno ne pomeni, da nanje ne bomo pozabili.
Neredko se zgodi, da na koncu leta ugotovimo, da je vse ali večina zaobljub ostala na papirju. Zakaj? Ker tudi to ni dovolj.
Ste že slišali, da je 80% uspeha pri doseganju ciljev odvisnega od načrtovanja, le 20% pa od dejanske izvedbe načrta?
Ravno v tem se skriva ključ. Ni dovolj, da zaobljube zapišemo. Definirati jih moramo kot cilje. Cilje razdeliti na korake. Določiti akcijski načrt z datumi, do kdaj bomo posamezni korak opravili. Dodati začimbno mešanico motivacije. Se upreti odlašanju. Ostati proaktivni. Biti dovolj fleksibilni. Vse to in še kaj bi se našlo na poti do ciljev.
Cilji, kakršnikoli, ne le tisti, zadani na začetku leta, so super. Namreč začetek leta ni edina možnost za postavljanje ciljev. Je le ena izmed mnogih.
Zato sama nisem najbolj navdušena nad novoletnimi zaobljubami. Bliže so mi cilji. Postavljeni kadarkoli v letu.
Pri postavljanju ciljev se moramo vedno zavedati, da ciljev ne postavljajmo zato, da bomo vršili pritisk sami nad seboj. Cilji nam služijo kot smerokazi. Kot inspiracija. Kot navigacija. Hkrati se moramo zavedati, da se svet ne bo podrl, če ne bomo dosegli nekega cilja.
Lahko pa se iz nedoseganja ciljev veliko naučimo, če se ukvarjamo s tem, zakaj nekega cilja nismo dosegli.
Kaj so najpogostejši razlogi, da ciljev ne dosežemo?
Svoje sledilce sem na Instagramu prosila, da označijo, kaj je tisto, zaradi česar najpogosteje ne dosežejo ciljev. Na vprašanje je odgovorilo 122 oseb.
Večina jih je kot najpogostejši razlog označila odgovor, da preveč odlašajo.
Odlašanje je trn v peti marsikomu. Pogosto je odlašanje tudi tisto, zaradi katerega se počutimo še slabše. Ko odlašamo in se tega zavedamo, do sebe namreč gojimo neprijetne, celo sovražne občutke. Ogromno je samoobtoževanja. Kljub trpinčenju samih sebe, nam to ne pomaga, da nehamo odlašati.
Ogromno ljudi se ujame v začarani krog odlašanja. Če ga ne prepoznamo, nimamo prav veliko možnosti, da bi izstopili iz njega. Se želite naučiti, kako obvladati odlašanje? Si želite namesto občutkov samoobtoževanja, začutiti prijetne občutke ponosa? Kako bi se počutili, če odlašanje več ne bi bilo del vašega vsakdana?
Veste, da se tega dejansko lahko naučite? Kako? S pomočjo e-vodiča, ki sem ga pripravila za vse, ki se želite posloviti od odlašanja.
Naročite svoj izvod TUKAJ in pomahajte odlašanju v slovo.
Kot drugi najpogostejši vzrok se je izkazalo pomanjkanje, ali izguba motivacije. Do tega pride pogosto za to, ker premalo časa posvetimo načrtovanju poti do cilja. Vzrok lahko tiči v tem, da si v akcijskem načrtu zadamo prevelike korake naenkrat.
Pomanjkanje motivacije je lahko tudi posledica tega, da postavljeni cilji niso zares tisti, ki si jih srčno želimo doseči. Namig – najpomembnejša motivacija za doseganje ciljev je notranja (ali intrinzična) motivacija.
Naslednji razlog, ki nam pogosto prepreči dosego cilja je premalo natančen načrt. To včasih pomeni, da si načrta sploh ne naredimo. Zapomnite si – natančnejši načrt kot si naredimo, lažje mu sledimo.
Načrt je izjemno pomemben. Si predstavljate, da bi gradili hišo brez načrta?
Dostikrat je razlog, da ciljev ne odkljukamo to, da si jih postavimo preveč naenkrat. Tu nastane težava, ker se zaradi ciljev preveč obremenimo. Dokler ostanemo pri razmišljanju in sanjarjenju, smo polni motivacije. Zdi se nam, da bomo z lahkoto dosegli vse cilje. Potem pa … pride realnost.
Obstaja še več razlogov, zakaj ne dosežemo ciljev. Eden izmed njih je recimo tudi ta, da si jih postavimo preveč splošno. Ne določimo, kdaj želimo, da bo cilj dosežen. Taki cilji se začnejo z besedami “Enkrat bom …” Pomembno je vedeti kdaj – če govorimo o ciljih.
Pomembno je tudi, da so postavljeni cilji zares naši. Da si jih zares želimo doseči. Ne, da si jih postavimo zato, ker se želimo nekomu dokazati ali ker je nekdo drug rekel, da bi bilo dobro, če bi storili to in to.
Ne smemo pozabiti niti na disciplino, ki je prav tako nujno potrebna. Včasih nas niti notranja motivacija ne motivira dovolj. Disciplina je v tem primeru rešitev. »Vsak mora sprejeti eno izmed bolečin, ali bolečino discipline ali pa bolečino obžalovanja.« Dejstvo je, da brez discipline cilja ne bomo dosegli.
Vsekakor pa ne smemo pozabiti na sočutje do sebe. Namen ciljev ni, da se iztrošimo. Zgodilo se bo, da kdaj ne bomo motivirali. Da ne bomo zmogli niti kančka discipline. Vredu je. Dovolimo si, da nam kdaj ne uspe. Tudi to je del življenja. Pazimo le, da se to ne zgodi tako pogosto, da postane navada. Tako bomo doseganje cilja hitro opustili.
So ljudje, ki si ciljev ne postavljajo in živijo zanje zadovoljivo življenje. Kar je povsem možno. Na drugi strani smo ljudje, ki nam postavljanje in doseganje ciljev pomaga do večjega zadovoljstva v življenju. Oboji imamo pravico živeti na svoj način. Tak ki nam ustreza in ne škoduje drugim.
