Avtorica: Špela Kresnik, mag. psihologije
Umetna inteligenca je našla prostor tudi v vlogi razsodnika v partnerskih konfliktih. No, ni ravno sama našla tega prostora, ampak smo ji ga dali mi – ljudje. Ko eden od partnerjev ali oba poiščeta pomoč pri konfliktu pri ChatGPT in mu prepustita vlogo razsodnika, takšno početje zlahka obsojamo.
A dejstvo je, da ljudje že stoletja ponavljamo določena vedenja, za katera vemo (in imamo celo znanstvene dokaze), da so škodljiva, pa jih kljub temu ne opustimo. Zanimiva vrsta smo, ni kaj.Prav zaradi tega me je radovednost peljala dlje. Do razmišljanja o tem, kaj se pravzaprav skriva za tem vedenjem.
Spraševati sem se začela, kaj ljudi žene v to vedenje? Od kod potreba, da se v takih primerih zaupajo ChatGPT-ju? S kakšnim namenom povabijo umetno inteligenco v svoj partnerski odnos?
Vsako vedenje ima lahko za posameznika svoj namen in funkcijo. V ozadju tega je seveda lahko več stvari. Ena od možnih razlag je iskanje zunanje potrditve glede tega, kdo ima prav. Imeti prav nam daje nek občutek zmagoslavja, motiti se pa občutek poraza. Marsikateri prepir v partnerskem odnosu se vrti okoli tega, kdo ima prav, kdo bo zmagovalec in kdo bo moral priznati poraz. Zdi se, da smo ChatGPT začeli obravnavati kot neodvisnega in nezmotljivega strokovnjaka.
Druga možna razlaga tovrstnega vedenja je občutek slišanosti in razumljenosti, ki ga dobimo ob pogovoru z umetno inteligenco. Ker so ti klepetalniki nagnjeni k pretiranemu pritrjevanju, nas morda ne bodo v zadostni meri spodbujali k samorefleksiji in razmisleku o naši vlogi v konfliktu.
Da nam takšno pritrjevanje namesto samorefleksije ugaja, kažejo tudi ugotovitve raziskave Cheng in sodelavcev (2026). Raziskovalci so ugotovili, da je že en sam pogovor s pretirano pritrjujočo umetno inteligenco dovolj, da se zmanjša naša pripravljenost za prevzem odgovornosti pri razreševanju medosebnega konflikta, hkrati pa se okrepi naše prepričanje, da imamo prav. Zanimivo je, da so v raziskavi ugotovili še, da so udeleženci prav takim potrjujočim klepetalnikom bolj zaupali in jih raje izbrali.
Če torej v partnerskem odnosu ne dobimo občutka, da smo slišani in razumljeni, lahko sčasoma izgubimo voljo do tega, da bi se partnerju trudili pojasnjevati svoje občutke. Zakaj bi izgubljali čas z nekom, ob katerem imamo občutek, da nas ne razume?
Ob tem se sprašujem, kaj ljudje pravzaprav iščemo, ko se v takih primerih obrnemo na umetno inteligenco.
Ali iščemo pomoč pri razumevanju konflikta ali si bolj želimo, da nam nekdo potrdi naš pogled nanj?
Pri svojem delu s pari neredko opažam prav to, iskanje potrditve. Pari namreč včasih prihajajo tudi z željo in pričakovanjem, da bi se terapevt postavil v vlogo razsodnika. Ideja, da bi skupaj raziskovali, kaj se med njima v konfliktu pravzaprav dogaja, jim je sprva lahko manj blizu. Ker je, jasno, ta pot zahtevnejša in terja vpogled vase pri obeh partnetjih.
Tretja možna razlaga je, da nam umetna inteligenca daje občutek varnosti. ChatGPT in drugi podobni klepetalniki lahko ustvarjajo prostor, kjer se nam ni treba bati zavrnitve, obsojanja, konflikta ali negativnega odziva. Doživljanje občutka varnosti je zato za posameznika v taki interakciji lahko povsem resnično. Ob tem se poraja vprašanje, ali je ta varnost primerljiva z občutkom varnosti v vzajemnem človeškem odnosu?
Ker umetna inteligenca ni oseba, se nam ni treba soočati z njenimi potrebami, čustvi, pričakovanji in mejami na način, kot se moramo z vsem tem soočati v človeških odnosih. To lahko občutek varnosti še okrepi, kajti v takem “odnosu” ne tvegamo zavrnitve na enak način kot v odnosu z drugim človekom.
Lahko govorimo o občutkih, ne da bi tvegali obsojanje. Lahko izrazimo nezadovoljstvo in se nam ob tem ni treba soočiti s prizadetostjo drugega. Lahko smo slišani, ne da bi morali tudi sami poslušati in razmišljati o svoji vlogi v odnosu.
Sprašujem se, kaj se bo zgodilo z našimi odnosi, če se bomo ob vse pogostejšem iskanju razumevanja pri umetni inteligenci navadili biti razumljeni, ne da bi se morali tudi sami truditi razumeti drugega?
Občutkom ljudje zlahka zaupamo. Občutek varnosti pa je eden od temeljnih občutkov, ki jih ljudje iščemo v odnosih. Čega v partnerskem odnosu ne dobimo, ga lahko začemo iskati drugje. Pri uporabi umetne inteligence v te namene vidim nevarnost predvsem v tem, da nas morda ne bo spodbudila k razmisleku glede tega, kaj tudi sami prispevamo v odnos, v katerem pogrešamo občutek varnosti. Odnosi se namreč oblikujejo vzajemno in vsak od partnerjev odnos doživlja s svoje perspektive.
To seveda niso edine možne razlage. Zagotovo so v ozadju takšnega vedenja tudi bistveno kompleksnejši razlogi. To so zgolj nekatere možnosti, o katerih sama razmišljam na glas.
Ob vsem tem se poraja še eno pomembno vprašanje, kaj takšno vedenje pomeni za partnerski odnos?
Če se takšno vedenj ponavlja, lahko sčasoma postane del mehanizma, ki v odnosu otežuje bližino in vzdržuje oddaljevanje. Ko se partner v odnosu ne počuti slišanega, se zato obrne po pomoč na umetno inteligenco, kjer dobi občutek razumljenosti in potrditve. Posledično lahko vse manj išče te občutke pri partnerju in čuti vse manj potrebe po pogovoru z njim. Partnerja se tako še bolj oddaljujeta, hkrati pa se potreba po iskanju razumevanja zunaj odnosa le še povečuje.
Tako lahko nekaj, kar je sprva posledica oddaljevanja v odnosu, sčasoma pa postane tudi razlog, da se oddaljevanje nadaljuje.
Iskanje odgovorov pri umetni inteligenci v primeru partnerskih nesoglasij lahko torej pove tudi nekaj o tem, kako blizu sta si partnerja. Koliko je v odnosu prostora za neobsojanje, razumevanje, občutek slišanosti, varnosti…?
Hkrati pa razmišljam tudi o tem, kako smo ob vsem razvoju kot družba prišli tako daleč, da posegamo po orodjih umetne inteligence, ker tako temeljnih odnosnih potreb ne moremo zadovoljiti v najbližjih odnosih.
Vir: Cheng, M., Lee, C., Khadpe, P., Yu, S., Han, D., & Jurafsky, D. (2026). Sycophantic AI decreases prosocial intentions and promotes dependence. Science, 391(6792). https://doi.org/10.1126/science.aec8352


