17 Avg
Disclaimer: Rubrika “zgodbe iz terapevtske sobe” zajema izmišljene zgodbe, ki temeljijo na zgodbah, s katerimi se srečujem pri svojem delu. Tako vam lahko lažje približam tematike, ki bi sicer izpadle bolj suhoparno. Vsaka podobnost z vam znano resnično zgodbo je zato naključna. Če se zgodi, da je pri kateri izmed zgodb vseeno uporabljen delček resnične zgodbe iz prakse, je objava anonimna in so klienti o tem obveščeni ter pomeni, da se z objavo strinjajo.
“Včeraj me je klicala starejša sestra in me prosila, da ji pridem pomagat uredit vrt. Ima tako velik vrt, da ga težko ureja sama. Poleg tega mora še nujno dokončati nek službeni projekt. Ko sem ji povedala, da imam dan že zaseden, je z glasom, ki je dišal po nejevolji rekla, dobro, saj sploh ni nič hudega, sem samo mislila, če bi lahko … V stotinki sekunde me je zvilo v želodcu. Postalo mi je slabo, v grlu se mi je naredil cmok. Občutila sem težo na prsih. Skozi glavo mi je švignilo tisoč misli. Kaj, če bi raje vseeno šla in ji pomagala? Tvoje stvari niso tako važne. Ona je sama in res ne zmore. Potrebuje pomoč. Ti in tvoje stvari lahko počakajo. Tvoja družina ni tako pomembna kot tvoja sestra. Dihanje je postalo še bolj plitko, skoraj zadušljivo. Občutek krivde me je silil na bruhanje. Hkrati pa sem bila frustrirana in jezna. Deloma na sestro, ker si pri štiridesetih še vedno ne zna naložiti toliko, kolikor bi si lahko in potem pričakuje od drugih, da ji bodo vedno na voljo. No, morda ne pričakuje. Vendar vedno, ko zavrnem kako njeno prošnjo, občutim podobne občutke krivde. Deloma pa sem jezna tudi nase, ker se še vedno zataknem v ta zoprn občutek krivde.”
Odnos med sestrama je že nekaj let bolj površinski. Zdi se, kot, da sta zavili vsaka v svojo smer. To se sicer pogosto zgodi. Ob predpostavki, da se med seboj spoštujemo in si damo prostor, to niti ni težava. Prav je, da rastemo vsak zase in smo odprti do stališč in izbir drugih, tudi, ko se z njimi ne strinjamo.
Kadar smo vzgojeni v odnosih, ki za nas niso varni in so zgrajeni na občutku krivde, ni tako enostavno. Tudi, če se zavestno odločimo, da želimo izstopiti iz igre, kjer bomo vedno igrali vlogo nekoga, ki bo ugajal večini prošenj drugih.
V odnose se uigramo in če je krivda eden izmed močnih občutkov, ki jih v odnosu poznamo, potem se zdijo vsi drugi občutki za nas manj udobni. Za voljo miru in v izogib konfliktu, raje ugodimo prošnji tudi, če to pomeni, da nismo ostali zvesti sebi.
Leta in leta o tem morda niti ne razmišljamo. Tak način delovanja se nam zdi samoumeven. Tako je delovala tudi pripovedovalka zgodnje zgodbe. Kljub temu, da se je večkrat počutila izkoriščeno, necenjeno, nespoštovano, je, ko se je le dalo priskočila na pomoč vsem v svoji primarni družini. To jo je navidez polnilo, vse dokler ni uzrla dejstva, da jo to v resnici še kako prazni. Dolga leta je potrebovala, da se je naučila prepoznati in ločiti njene želje od želja njenih bližnjih.
Poglejmo si nadaljevanje njene zgodbe.
“Presenetilo me je, kako je še vedno, po vseh teh letih močno prisoten občutek krivde. Kako so vzorci, po katerih sem bila vzgojena, še živi v odnosu s sestro. Zavestno sem se morala opomniti, da so moje potrebe pomembne. Pomislila sem tudi, kako egoistično in nesočutno se to sliši nekomu, ki ne pozna ozadja moje zgodbe. Tega, da sem bila s strani sestre kot majhna pogosto ustrahovana. Zato sem se je še do nedavnega bala. To je bil tudi eden izmed razlogov, zakaj sem ji težko rekla ne. Že samo z ozaveščanjem strahu, se je moj strah zmanjšal. Ta občutek strahu se je zdaj pojavil le še v odtenku občutka krivde. Morala sem zavestno ustaviti in utišati svoje misli. Najti misli, ki bodo podprle mojo odločitev. Moje stvari so prav tako pomembne. To, da je sama in si naloži toliko stvari, za katere ve, da jih ne bo zmogla opraviti sama, je njena odgovornost. Lahko bi me poklicala tudi prej, ne zadnji trenutek. Moja družina je zame trenutno zelo pomembna. Če sem čisto iskrena, mi v bistvu sploh ne bi bil problem pomagati. Kaj me pri tem torej tako odbija? Posvetilo se mi je. Najin odnos. Ki je vse prej kot sestrski. Navidez sicer čisto dobro funkcionira. Pod površjem pa ostaja kup neizrečenih občutkov in čustev, ki so bila leta in leta pometana pod preprogo. Vem, da je tudi sesta po svoje ranjena in žal mi je, da ji tu ne morem pomagati. Pot iz čustvene bolečine bo morala prehoditi sama. Zase vem, da trenutno nimam dovolj moči, da se soočim z najinim odnosom na odkrit način. Zdaj je čas, da se od vseh utrujajočih družinskih odnosov, ki sem jih bila deležna, sestavim najprej sama.”
Pretiran občutek krivde, ki nam je nekako “vcepljen” največkrat doživljamo ravno v odnosih z ljudmi, ki so nam najbližji. Občutek krivde sam po sebi sicer ni napačen, saj nas motivira, da popravimo morebitno škodo, ki smo jo naredili neupravičeno z nekim svojim ravnanjem. V tem primeru govorimo o t.i. “zdravi krivdi”. Pri tem nastane škoda, zaradi katere bo nekdo trpel in nas to motivira, da se opravičimo in če se le da, napako popravimo.
Kadar pa, kakor v zgornjem primeru, doživljamo pretiran občutek krivde, lahko sklepamo, da je to posledica izkrivljenega razumevanja realnosti ali pretiranega pripisovanja vrednosti nekemu dogodku.
Včasih doživljamo občutek krivde za stvari, na katere nimamo vpliva. Podobno kot v zgornjem primeru, ko pripovedovalka zgodbe preprosto nima vpliva na to, kako se bo na zavrnitev prošnje odzvala njena sestra. Počuti se pretirano odgovorno in si želi, da sestre ne bi prizadela. V takih primerih se nam lahko celo zdi, da s tem, ko skušamo ustaviti misli, ki nas kljuvajo, delujemo proti svojemu telesu. Vso telo namreč kriči po tem, da bi spet klonili pod težo pritiska. Zato potrebujemo veliko notranje moči in še več poguma, da zmoremo zdržati v teh občutkih in ostati zvesti sebi.
Ko pri sebi odkrivamo nezdrav občutek krivde, je dobro, da to najprej prepoznamo in ozavestimo. Tako se sicer tega občutka ne bomo znebili. Niti ni nujno, da bomo lahko takoj samozavestno postavili meje. Lahko se zgodi, da bomo ugotovili, kako šibki smo ob tem in vse to je ta trenutek ok. S prepoznavanjem in ozaveščanjem si ne rabimo nalagati še dodatnih neprijetnih občutkov in pritiskov, da bi nam moralo takoj uspeti narediti drugače.
Ozaveščanje je prvi korak, ki mu sledi proces spremembe. Dolžina le tega je odvisna od večih dejavnikov. Pomembno je, da si dovolimo poiskati pomoč, če ugotovimo, da s temi občutki težko shajamo. Ali, če ti občutki rušijo tiste odnose, ki so nam zares pomembni.
Občutek krivde je mnogo bolj kompleksen, kot se zdi na prvi pogled. Zato je ta blog le delček mozaika. Še en delček v mozaiku lahko izveste, če prisluhnete 14. epizodi podkasta Ogledalo, v kateri sem govorila o občutku krivde.
