23 Feb
“Nič se mi ne ljubi. Počutim se grozno. Najraje bi zbežala iz svojega telesa. V glavi imam ogromno idej. Na listu papirja natančno opredeljeno pot do ciljev, ki si jih želim doseči. Napisane imam stvari, ki bi jih danes morala narediti. Pa jih nisem. Že od jutra sem takšna. Nič se ni zgodilo. Povsem običajen dan je. Jaz pa ne najdem motivacije prav za nič. V prsih me stiska. Kot da bi mi na njih ležal slon. Ne morem uiti občutku, da sem zguba, ker danes nisem nič naredila. Jezna sem sama nase. Tudi če se trudim, ne gre. Zdi se mi, kot da nekaj zamujam. Kot da mi čas polzi med prsti, jaz pa ne naredim nič. Sovražim take dni.”
So vam ti občutki poznani? Kako pogosto se znajdete v podobnem položaju? Kolikokrat si želite, da bi lahko pobegnili iz neprijetnih občutkov? Jasno, saj tam ni prijetno biti!
Takih zgodb slišim veliko. Predvsem pa je eno pomembno sporočilo, ki ga iz njih prepoznam tole – “Nisem dovolj.” Nisem dovolj, ker danes ne sledim temu, čemur bi “moral/-a”. Nisem dovolj dober/-a, ker nisem ves čas poln/-a motivacije. Ne smem občutiti takih čustev in občutkov. Nisem dovolj, ker bi moral/-a narediti več. Nisem dovolj dober/-a, ker se premalo trudim. Ne zmorem prenesti občutka nemoči. Strah me je.
Včasih lahko imate občutek, da se vam ne sme zgoditi, da vam spodleti. Dnevi, ki so polni takih neprijetnih čustev, so za vas zelo obremenjujoči. Pogosto imate zaradi njih občutek, kot da se utapljate. Misli vam pobegnejo in rišejo katastrofalne scenarije. Začnete se obsojati. Kritizirati. Do sebe lahko postanete celo sovražni. To je znak, da ste do sebe prestrogi. Da od sebe zahtevate preveč.
Povsem človeško in normalno je, da se kdaj počutite nemočne. V redu je, če vas je kdaj strah.
Zgornji scenarij je pogosta past postavljanja in prizadevanja za doseganje ciljev. Običajno ste ob načrtovanju ciljev visoko motivirani. Zdi se vam, da vam bo vse uspelo brez težav. Počutite se odlično. Potem pa … se zgodi življenje. Zato je ob postavljanju ciljev izjemno pomembno, da take scenarije vključite med možne ovire, ki vam lahko pridejo na pot.
Kako se sploh soočiti s kopico neprijetnih občutkov?
Najprej je pomembno, da občutke normalizirate. Povsem normalno je, da se boste kdaj pa kdaj v življenju znašli v takih občutkih. Celo večkrat na leto. Če vas taki občutki preplavljajo vsak dan več dni zapored, je nujno, da poiščete strokovno pomoč. Če se v takih občutkih znajdete tu in tam, si lahko pomagate sami. Strokovna pomoč je sicer vedno dobra izbira. Sploh kadar opažate, da imate z obvladovanjem neprijetnih občutkov in čustev težave.
To ne pomeni, da je z vami karkoli narobe. Gre le za to, da tega še ne znate. Ker nas tega ne učijo v šoli. Ker vas tega morda niso znali ali zmogli naučiti vaši starši. Ne eno ne drugo ne sme biti izgovor. Vedno imate priložnost, da se naučite veščin upravljanja s čustvi.
Pomembno je, da si te občutke dovolite občutiti. Prepoznajte jih. Tudi to je nujno. Kaj čutite? Kje to občutite? Kaj vam ti občutki sporočajo? Kaj ta trenutek potrebujete?
Če vam občutki sporočajo, da ste zguba, lenuhi, nesposobneži … samo zato, ker ste bili en dan brez motivacije, se vprašajte naslednje: Kaj mi je v življenju že vse uspelo? Sem ta teden že uspel/-a kaj narediti? Iščite protidokaze. Igrajte se detektiva. Pogajajte se sami s seboj. Zagotovo vam je v življenju uspelo že marsikaj.
Vprašajte se, ali imajo vsi ljudje ves čas najvišji možen nivo motivacije? Nimajo. Tudi vrhunsko uspešni ljudje niso ves čas motivirani. To je normalno. Tako zelo normalno kot to, da vsak dan ni sončen dan. Tudi dežuje ne vsak dan. Ker je to normalno. Ker je to nujno za ravnovesje.
Največ, kar lahko v takih dnevih naredite, je to, da si preprosto dovolite, da gre tak dan mimo. Da vzdržite v svojih občutkih. Nič ni izgubljeno. Pomaga vam lahko, da občutke, ki jih doživljate, zapišete.
Kaj bi v takem trenutku rekli prijatelju, ki bi vam potarnal, da se tako počuti? Zagotovo mu ne bi rekli, “joj, res, poglej, kakšna zguba si”, kajne? Zakaj to potem govorite sebi? Bodite sočutnejši do sebe. Odpustite si. Samo en dan je. Ni vam treba verjetni tem mislim. Čeprav imajo tisti trenutek morda izjemno moč.
Kaj pa, če se tako počutite zato, ker vam je življenje (ali telo) za ta dan namenilo počitek. Ker ve, da ga potrebujete. Ali pa vam je dodelilo možnost, da se naučite prisluhniti občutkom in se jih naučite obvladati. Kdo ve.
En sam dan, ko po vaše “niste naredili ničesar”, še ne pomeni, da vam ne bo uspelo. Ali pravzaprav sploh drži, da niste naredili ničesar? Ste jedli? Ste šli na toaleto? Ste morda skuhali kavo? Včasih so nam nekatere stvari preveč samoumevne. Vsak premik zahteva energijo. Nič ne naredimo samo takrat, kadar se ne premikamo. Torej?
Naslednjič, ko boste doživljali podobne scenarije, se opomnite, da si lahko dovolite imeti tak dan. Da si lahko dovolite narediti manj, kot sicer. Povejte si, da ste v redu, tudi če niste dosegli vseh standardov, ki ste si jih zadali za tisti dan. Oprostite si.
Že jutri imate novo priložnost. To je življenje. Vzponi in padci, ki se nikoli ne končajo. Vedno imamo več možnosti. Lahko ujamemo val življenja in plujemo s tokom ter sprejemamo, kar nam življenje ponuja. Se učimo in brusimo svoje robove. Lahko se odločimo, da bomo pluli proti toku in bijemo neskončne bitke sami s seboj. Nekateri pa se celo žal odločijo, da bodo namesto enega ali drugega raje celo življenje bežali pred samim seboj. Vsak pa se odloča sam.
