Avtorica: Špela Kresnik, mag. psihologije
Večina predstav o ljubezni in partnerskih odnosih, ki jih dobimo skozi pravljice, knjige in filme, v resnici niso predstave o ljubezni. So predstave o zaljubljenosti.
O tistem trenutku, ko nas nekaj zadane kot strela. Ko se nam zazdi, da je življenje kar naenkrat bolj živo. Ko imamo občutek, da smo končno našli to, kar smo iskali.
Zaljubljenost je intenzivna. Strastna. Površinska. Ljubezen pa je tišja. Globlja. In čeprav prijetna, pogosto precej bolj dolgočasna.
Zaljubljenost zamegli um in ne rečemo zaman, da smo “pijani od zaljubljenosti”. Ko smo zaljubljeni, v drugem ne vidimo tega, kakšen ta drugi dejansko je, ampak vidimo tisto, kar si želimo videti. V to osebo projiciramo svoje želje, hrepenenja in predstave o idealnem partnerju. In jo zato nevede precenimo.
Ko se iluzija, ki jo ustvari zaljubljenost razblini, pride razočaranje. Razlog ni v tem, da je druga oseba “slaba”, gre za to, da ni takšna, kakršno smo si ustvarili v svoji glavi.
Takrat se prvič znajdemo na razpotju. Ena pot vodi v konec odnosa. Druga pot vodi v ljubezen.
Kako se odločimo?
Odvisno. Če ugotovimo, da je razlika med pričakovanim in želenim prevelika, razočarani izberemo prvo pot. Če ugotovimo, da nam je kljub razočaranju oseba všeč takšna kot je, se lahko zaljubljenost začne spreminjati v ljubezen.
To je točka, kjer se odnos začne graditi. Ne na občutku preplavljenosti od strasti, ampak na občutku bližine. Ko doživljamo ljubezen, nam drugi postane dragocen, zato ga spustimo dovolj blizu, da postane del našega intimnega sveta.
A ljubezen sama po sebi za kakovosten partnerski odnos ni dovolj.
Ljubezen je pomembno “lepilo” odnosa, ni pa njegov temelj. Temelj je zaupanje. Odnos brez zaupanja je kot hiša brez temeljev – morda nekaj časa stoji, a ni varna. Vsak manjši potres jo lahko poruši. Po drugi strani pa tudi hiša s trdnimi temelji ne stoji sama od sebe – potrebuje vzdrževanje, skrb in občasno obnovo.
Enako je s partnerskim odnosom.
V praksi vidim, da se največkrat zatakne prav tukaj.
Pozabljamo, da partnerski odnos ni nekaj, kar enkrat zgradimo in potem upamo, da bo trajalo samo od sebe. Odnos je živ in potrebuje hrano.
❝
Če za enega ali oba partnerja odnos preneha biti hranljiv, se začne prazniti. Partnerja se začneta oddaljevati. Včasih se oddaljita tako zelo, da se zdi, da sta se povsem izgubila. Kljub temu zveza ni vedno izgubljena ali obsojena na propad. Ponovno se znajdemo na razpotju.
Živeti v odnosu z drugim je ena najtežjih stvari. Ker nas odnosi, še posebej najbolj intimni, silijo v stik s seboj. Vprašanje pa je, ali si tega stika sploh želimo?
Odnosi so ogledalo
Odnosi nam postavijo ogledalo. V njem se pokaže, kako reagiramo, ko v odnosu ni več lahko – ko ni razumevanja, ko nas nekaj prizadane in zaboli. Takrat se odzovemo na načine, ki so nas v najzgodnejših odnosih zaščitili pred bolečino.
To se zgodi, ko nas recimo majhna opomba prizadane bolj, kot bi si želeli priznati. Takrat namesto, da bi povedali, da nas je to prizadelo, odgovorimo z umikom, tišino ali napadom. Tako se zaščitimo pred bolečino na način, ki v odnos prinaša razdaljo, ne bližine.
Ker je lažje pogledati stran, kot vase, se v odnosih, ko pride do nezadovoljstva ali konfliktov pogosto sprašujemo:
“Kaj je narobe z njim?”
“Zakaj je ona takšna?”
A ta vprašanja ne prinesejo pravih odgovorov. Ker v odnosu ne gre za to, da je z drugim “nekaj narobe”. Gre za odnos. Za prostor, ki ga soustvarjamo. Za to, da se nekaj dogaja med nama.
Na primer: Če se jaz vedno umaknem, ko je v odnosu napeto, ti začneš pritiskati, ker te je strah. Jaz se še bolj zaprem. Ti še bolj rineš vame, ker si me želiš blizu. Oba pa se počutiva vedno bolj sama in nerazumljena.
Zato je morda bolj smiselno kot vprašanje “Kaj je narobe z njim/njo?” zastaviti vprašanje: “Kaj se dogaja med nama? Kako jaz prispevam k temu, kar se dogaja med nama?”
To vprašanje zahteva pogum, ker vključuje tudi naš del, za katerega moramo prevzeti odgovornost. Prevzeti odogovrnost ne pomeni, da prevzamemo krivdo. Pomeni biti pripravljen pogledati, kako tudi sami soustvarjamo odnos, v katerem smo.
V funkcionalnem partnerskem odnosu ni solistov
Partnerski odnos je ekipno delo. Kar naredi eden, vpliva na drugega in obratno. Odzivi se prepletajo, krepijo ali slabijo.
Ko se začnemo iskreno spraševati, kako sami prispevamo k temu, kar se dogaja v odnosu, so odgovori včasih neprijetni in boleči. Včasih prinesejo tudi spoznanje, da odnos za nas ni več hranljiv ali celo, da ni več varen.
A brez tega vprašanja odnos obstane na razpotju, polnem vprašanj, dvomov in negotovosti.
